Štangovc - jama z drugačno vsebino

Stoletja so zasavski rudarji rili pod zemljo, kopali premog in premetavali zemljo iz »jam«, ki so v naš planet izvrtale boleče in pogosto nepopravljive rane. Jama Ojstro, Terezija rov, Aleksandrov rov, Orlek in še mnoge v našem okolju so tiste iz katerih je bilo iztrganih na milijone ton premoga. Človek ga je spremenil v sajast dim, zato, da nam je bilo prijetno v zimski zmrzali, da so železarne kovale jeklo, steklarne topile steklo in po železnih cestah vozili hlipajoči stroji, ki so nas popeljali v svet in od tam pripeljali tisto, kar nam ni bilo dano ustvariti na tem koščku našega planeta.

stangovc1
stangovc2
stangovc3
stangovc4

In zakaj je torej Štangovc drugačna jama? Zato ker je ne najdemo v arhivih zasavskih premogovnikov, kot odkopno mesto rjavega premoga, na koti številka … ker jo kronisti ne omenjajo kot kraj jamskih nesreč rudarjev in ker v njej ni bilo štrajkov.

Najdemo jo v katastru Kraških jam Slovenije pod katastrsko številko 3893, pod imenom Markov Štangovc. Izvemo tudi, da je tip jame, jama z breznom, pa tudi brezno z jamo, poševna jama in jama z etažami. Vse to na dolžini 99 metrov in globini 30 metrov. Še to, da je vhod v jamo na nadmorski višini 580 m, pod Veliko skalo nad naseljem Kisovec. Uradno je bila odkrita in raziskana 1.8.1973, prvopristopniki pa so bili: dr. Peter Habič, član instituta za raziskovanje krasa, Ivan Kenda, jamar, ki je napisal prvi zapisnik o vstopu v jamo in jo registriral v katastru kraških jam v Sloveniji, Alojz Vadnjal in Franc Malečkar. Kdaj pa se je razširil glas o jami, pa nam ni znano in končno tudi ni pomembno, vsi pa poznamo zgodbe o tem kako dolgo je padal kamen, preden je priletel na trdna tla, ki so jih širili kratkohlačniki po vrnitvi s svojih potepanj.

Da ne bo pomote, jamo najdemo v registru kraških jam, toda Kras je tam daleč na Primorskem. Tudi to je res, vendar del Zasavja sestavljajo kamenine, ki so značilne za kraško ozemlje imenujejo pa se osameli kras, torej je Markov Štangovc teoretično čisto prava kraška jama, pa vendar - kaj pa kapniki, stebri, ponvice, zavese in ostali nakit? O tem se širi ljudski glas, ki smo ga želeli preveriti na lastne oči.

In zgodilo se je 27.07.2013 skoraj 40 let po prvem uradnem vstopu v naše kraško podzemlje v Zagorju. Po predhodnih preverjenih organizacijskih prijemih g. Alojza Klančišarja smo se zbrali, trije nič hudega sluteči prvopristopniki, od tega dve predstavnici nežnejšega spola, domačin, ki si je jamo že ogledal in si je želel osvežiti spomin, dva domača jamarja, ljubljansko dekle, ki se je zaljubilo v kraško podzemlje, drugo ljubezen pa skriva nekje na soncu (ugibanje avtorja), izkušena jamarka in izvrstna gostiteljica, še izkušenejši jamar z verjetno najvišjim nazivom med jamarji, kar je bilo zaznati pri vsaki kretnji, besedi in dejanju, ki ga je storil, tako da smo se prvopristopniki počutili popolnoma varne in malo manj prestrašene. Ne smemo pozabiti še našega organizatorja, ki je bil vsepovsod, samo v jami ne.

Preskočimo pot do jame, ki je bila po končanem ogledu vsaj tako zahtevna kot spust vanjo, opremljanje, kjer smo se prvopristopniki popolnoma prepustili tistim pravim jamarjem. Bolj ko se je bližal čas vstopa v podzemlje pogosteje smo opazovali luknjo, natančneje špranjo pod vznožjem skale v kateri je bila vdolbina, ki pa je že kazala sledi kraškega podzemlja. V tej špranji je najprej izginila vrv v dolžini kakšnih petdeset metrov, katerega konec je bil pritrjen na skalo ob vhodu. Nato tisti najstarejši jamar, s kupom priponk in vponk ter kosov krajših vrvi, kmalu za tem pa prvi jamar. Čez čas mu je sledil prvi zelenec, pa spet jamar in moja malenkost. Od tu dalje bo nekaj osebnih vtisov, kar ne velja za druge udeležence.
 Počasi spoznavam dele opreme, ki jo imam na sebi. Izkušene roke me pritrdijo na vrv in sledi resno opozorilo. » V nobenem primeru ne spusti te vrvi, ker boš po vrvi zdrvel v globino!«. Torej zdrenjam se skozi špranjo in že me objame tema. Trdno držim tisti del vrvi in ga počasi popuščam skozi nekakšno zavoro pritrjeno z jermeni, trakovi in vponkami na mojih prsih. Takoj ugotovim, da če nekoliko trdneje primem za vrv se spuščanje ustavi. Saj zadeva deluje si oddahnem. Po nekakšnem zelo strmem žlebu se spustim do točke, kjer me kot železniški vagon premestijo na drug del vrvi. Na ukaz popustim vrv in v tem trenutku mi noge obvisijo v zraku, vrv se neobičajno nategne, telo pa udobno obsedi v spletu že omenjenega jermenja, ki objema telo. Modro molčim in raje zadržim dih, da ne se ne bi oglasil z neartikuliranim glasom naših prednikov, ki so živeli v podobnih jamah. Kmalu spoznam, da lahko za udobnejše spuščanje uporabim tudi noge. Nagon po samo preživetju popušča in počasi daje prednost razumskemu delu možganov. Še zadnji prag in prične se užitek spuščanja, kakšnih 20 metrov ko se telo mirno spušča po vrvi in nato pristanek na trdnih tleh. Priznam, da je bil pristanek zelo nežen, predvsem zaradi mehkega podvozja. Še slovo od vrvi in tu smo. Za mano pride še oprema, moja fotografska kamera.

Kamera neumorno škljoca. Posnetki ostalih, ki se spuščajo po vrvi, saj v tem delu jame še ni tistega pravega okrasja. Sledim snopu svetlobe vse do vrha jame. Takole kakšnih dobrih dvajset metrov bo. Dvorana ima obliko zvona, vhod pa je nekje na robu stropa. Torej če nisi spiderman, ali če ti v kratkem ne zrastejo krila si lahko začneš urejati dnevno sobo za nekoliko daljše bivanje, saj je dvig možen samo po vrvi. Druščina je na kupu in že se odpravimo v drugi del jame. Nekoliko se dvignemo po strmi polici. Tu je podoben le nekoliko manjši prostor, ki bi bila v izrednih razmerah spalnica. Pa vendar je tu že opaziti izbokline, ki sta jih izoblikovala voda in apnenec. Gladke ovalne izbokline, svetlo rjavkaste rumene barve spominjajo na odvržena živalska čreva, ki se valijo v nekakšno kotanjo preko zidu. Kamera pridno škljoca. Že vnaprej vem, kako bom imenoval to fotografijo- čreva. Eden izmed jamarjev mi pridno pomaga pri osvetljevanju, za kar se mu iskreno zahvaljujem. Samo nekaj korakov v stran nas narava ponovno preseneti. Na tleh je opaziti polno ponvic, ki pa nimajo vdolbine, kjer bi se zadrževala voda, zato je vse skupaj podobno ploščatemu rečnemu kamnu. Prekrasne oblike, ki tlakujejo del dna te dvorane.

Zopet spust preko police v drugo dvorano. No tu pa je tisto, kapniki, zavidljivih mer, ki se vzpenjajo iz tal pa tudi tisti, ki visijo iz stropa. V vogalu je pravi gozd, na drugem delu pa viseči kapniki, manjša zavesa in samostojen kapnik, ki raste iz police sredi stene. Tam pod previsom, nekoliko dvignjen nad tlemi pa so ponvice z vodo v kateri se lesketa odsev kapnika. Zopet škljocanje fotoaparata pa tudi tihe kletvice, ker mi zmanjkuje elektrike v kameri. Kljub temu pritiskam in pritiskam, kolega sveti. Kamera diha z zadnjimi močni, kar se opazi pri shranjevanju podatkov, ki je obupno počasno. Kljub temu nadaljujemo. Pred gozdom, na manjši vzpetini je kup podrtih kapnikov. V bližini ni videti panjev, zato predvidevam, da so padli s stropa. Kasneje se teorija potrdi, saj mi povedo, da je poškodba okrasja posledica potresa v 60. letih prejšnjega stoletja.

Nikakor ne smemo pozabiti na gostitelja, ki se nam je tokrat skril globoko v svoje dvorane in ni pokazal nobenega zanimanja za vsiljivce. To je posebnež, hrošč, ki je bil doslej najden le v kraški jami Štangovc. Jamski hrošč – po najditelju Andreju Kapli imenovan Anophthalmus ajdovskanus kaplai – meri v dolžino šest centimetrov in je prozorno rumeno-rjave barve. Andrej Kapla je sistematično proučeval življenje v jami med letoma 1997 in 2000. Rezultat njegovega dela je odkritje omenjenega hrošča in ugotovite, da v jami domuje še 7 vrst njegovih bližnjih in daljnih sorodnikov pozimi pa tudi netopirji.

Čas je za odhod. Zbrani pod vrvjo nemo zremo v strop in razmišljamo o vrnitvi. Na kratko bom opisal tistih mojih dobrih trideset metrov, ki nas ločijo od sonca. Tako imenovana vrvna tehnika s pomagali omogoča samostojno spuščanje in dviganje po navpični vrvi. Torej tisti ki zna, se sam, za neuke pa te vpnejo na vrv. Levo nogo vtakneš v zanko, na desno nogo pritrdiš prijemalo, še zgornje prijemalo vrv skozi prsno prijemalo in že lahko plezaš. Tehnika je enostavna. Skrčiš levo nogo z levo roko dvigneš zgornje prijemalo po vrv se iztegneš in že si bližje soncu. In to ponavljaš dokler ne prideš do vrha. Po petnajstih metrih začutiš roke, po osemnajstih noge nekoliko čudno brcajo. Pritelovadim do prve police, ko ugotovim, da vrhnje prijemalo ne »prime«. Reklamiram opremo, me tisti najbolj izkušen jamar potolaži, da samo malo obrnem prijemalo, pa bo v redu. Ubogam, prijemalo deluje. Pred mano je prva ovira, polica. Previs, ki ga je potrebno nekako premagati. Gre po centimetrih, naenkrat z desno nogo brcnem v prazno. Z vrvi se sname spodnje prijemalo. Prosim za nasvet kako naprej, saj je samo še 5 metrov. Poskušam namestiti vrv v prijemalo, ne gre in ne gre. Takrat se spomnim, da imam dve nogi. Bom pa ja zmogel še teh tekaj metrov z eno nogo. Že vidim svetlobo, kar mi da dodatnih moči in »priskakljam« do kretnice, kjer me premestijo na drugo vrv in po žlebu prisopiham na plan.

Malo počitka in nato modrovanje. Prvo zahvala tistim, ki so me varno spustili in pripeljali iz jame. Potem zahvala tistim, ki so organizirali ogled in mi dali, kot redkim izbrancev videti kraško podzemlje v Zasavju ter nazadnje ugotovitev, da je za mano imenitna izkušnja. Pozabljen je ves napor, da o strahu ne izgubljam besed, pa saj to ni bil strah, bil sem le malo bolj previden. Tudi o tem ali jamo odpreti širši javnosti smo govorili. Moje osebno mnenje je, da naj bo ta podzemni biserček namenjen le izbrancem, vsem tistim ki z vsem dolžnim spoštovanjem do narave raziskujejo naše Zasavje. Tistim, ki znajo ceniti te bisere in bodo jamo obiskali na način, kot smo ga mi.

Pozdrav vsem udeležencem obiska, vsem ki so mi pomagali pri fotografiranju in nazadnje pozdrav naši gostiteljici, ki nam je po vrnitvi na plan pripravila pravi piknik.

 

Besedilo in fotografije: Bojan Šibila

Opozorilo! Ta stran uporablja piškotke.

Če ne boste spremenili nastavitev v brskalniku, se strinjate z uporabo piškotkov, ki omogočajo polno uporabniško izkušnjo.

Se strinjam.

Turistično društvo Ruardi
Cesta 9. avgusta 68
1410 Zagorje ob Savi
Telefon: 041/ 328-900

Stanislava Radunovič, predsednica
Janez Lipec, podpredsednik
e-naslov:
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Perkmandeljc