Rudarstvo

Po več kot 250-letnem rudarjenju so se leta 2008 v Zagorju ustavile še zadnje rudarske aktivnosti. Zagorski rudarji so končali zadnji „šiht“, jame so sanirane in zaprte, mesto ni več sivo, temveč urejeno in obdano z naravo. Del knapovske preteklosti hrani urejeni muzej v Kisovcu, ujeta je v dokumentiranih zapisih, prav tako pa se še vedno odraža tudi v različnih vidikih tukajšnjega življenja.

Turistično društvo Ruardi se je s KS Rudnik Toplice in KS Franc Farčnik leta 2007 s sporazumom zavzelo za skupno ohranjanje rudarske tradicije v Zagorski dolini. Sporazum je bil podpisan na dan rudarjev, 3. julija 2007, v prostorih Rudnika Zagorje v zapiranju.

Naša etnografska dediščina se tako ohranja prek obujanja starih rudarskih običajev, ki jih organiziramo avgusta v okviru praznovanja praznika KS Franc Farčnik:

- skok čez kožo
- Perkmandeljc vabi škrate v Zagorsko dolino.

Skok čez kožo je bil običaj, ki so ga opravljali kandidati za rudarje že v 16. stoletju in je ob izrečeni zaprisegi predstavljal zaključni izpit za sprejem v stan rudarjev, ki je bil vsa ta leta težak, a spoštovan poklic.

Društvo je leta 2009 ustanovilo Sekcijo uniformiranih rudarjev. V njej sodelujejo vsi rudarji, ki imajo svoje rudarske uniforme in želijo sodelovati pri ohranjanju rudarske tradicije v Zagorju ob Savi.

Na tistem delu zemlje s podzemnim rudarskim tunelom, ki ga je 1987. leta zasul plaz in ob tem porušil devet stanovanjskih hiš ter obrat tovarne Lisca, je v začetku devetdesetih zagorski podjetnik Bojan Ivšek uresničil svoje dolgoletne sanje in odprl bife Štulm. Neke noči je v starem, skorajda že muzejskem rudniškem delu, zapel alarm. Skupaj z Bojanom smo se odpravili, zaspani in z ročno svetilko v roki, pogledat, kaj se godi. Ne boste verjeli. V zadnjem kotu smo naleteli na razcapano, poraščeno, res čudno postavo, kakršne še nismo videli. »Kdo si? Kaj delaš tu?« smo previdno vprašali. Bitje pa nam je skoraj plaho odgovorilo: »Perkmandeljc.«
Perkmandeljc se je v zagorske jame naselil okrog leta 1755. Prineslo ga je z idrijskega rudnika živega srebra. Njegovo mesto je bilo vselej med rudarji. Bil je nabrit in je marsikomu kakšno zagodel, a pravijo, da je znal prinesti tudi srečo. Ker je rudniških jam vse manj, tudi zagorske so zaprli, ga je prineslo na površje. Nesrečnega in prepričanega v svoj konec.
A, če se je zanj zdela zgodba končana, se je za nas pravzaprav šele začela. Pripravili smo ga do tega, da se je okopal, postrigel in lepo oblekel. »Tak lahko ostaneš za vedno v Štulmu,« smo mu rekli. »Enkrat letno ti priredimo veselo rajanje z vsemi škrati, ki jih boš povabil in bodo prišli na tvojo veselico. Povabili bomo tudi otroke, njihove starše in vse, ki imajo radi škrate in se želijo srečati s Perkmandeljcem.« »Bodo zraven tudi ženske,« je bil zvedav Perkmandeljc. »O njih sem v jamah dosti slišal, pa še nobene videl.«

Opozorilo! Ta stran uporablja piškotke.

Če ne boste spremenili nastavitev v brskalniku, se strinjate z uporabo piškotkov, ki omogočajo polno uporabniško izkušnjo.

Se strinjam.

Turistično društvo Ruardi
Cesta 9. avgusta 68
1410 Zagorje ob Savi
Telefon: 041/ 328-900

Stanislava Radunovič, predsednica
Janez Lipec, podpredsednik
e-naslov:
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Perkmandeljc